Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem: Kronika 1. križarske vojne (1096–1099) neznanega avtorja

Ko je na cerkvenem zboru v Clermontu 27. novembra 1095 papež Urban II. pozval širšo krščansko skupnost na pomoč kristjanom vzhodne cerkve in k osvoboditvi Jeruzalema, je sprožil plaz množičnih pohodov iz zahodne in srednje Evrope proti Sveti deželi, t. i. križarske vojne, ki so z daljšimi ali krajšimi prekinitvami trajale skoraj dve stoletji in neizbrisno zaznamovale odnose med Evropo, Malo Azijo, Bližnjim in Srednjim Vzhodom. Kot so opazili že nekateri sodobniki, poziv poglavarja zahodne cerkve k sveti vojni ne bi mogel priti ob primernejšem času. Slabe letine zaradi neugodnih vremenskih pojavov, lakote, bolezni, prošnja bizantinskega cesarja Aleksija I. Komnena na pomoč proti turškim Seldžukom, ki so se se po odločilni zmagi v bitki pri Manzikertu (dan. Malazgirt v Turčiji) 26. avgusta 1071 začeli stalno naseljevati v Mali Aziji, nadlegovanja krščanskih romarjev na poti v Palestino, obljuba odveze tistim, ki bi umrli na poti, in tistim, ki bi uspešno prispeli na cilj, je le nekaj dejavnikov, ki so pripadnike vseh slojev takratne fevdalne družbe, med katerimi so mnogi prodali vse svoje imetje, od najrevnejših vernikov do vitezov, grofov, vojvod, menihov, duhovnikov in tudi najvišjih predstavnikov cerkve, vzpodbudili, da so se v verski gorečnosti ali zgolj z željo po plenjenju in osvajanju tujega, podali na dolgo pot. Pri tem so sledili izbranim vodjem, trpeli pomanjkanje, lakoto, vremenske in druge nadloge, se spopadali s Turki, Arabci6 in drugimi ljudstvi, plenili, ropali,
doživljali in povzročali razna grozodejstva, na ozemljih, ki so jih končno
zasedli pa so nastale samostojne križarske države – nekatere so se obdržale
skoraj dve stoletji7 – in novi verski vojaški redovi.